glava
     

Cilji poglavja Obdelava slik:

  • poznati značilnosti računalniške grafike,
  • poznati področja uporabe računalniške grafike,
  • uporabljati osnovne postopke priprave in obdelave računalniških slik,
  • poznati uporabo različnih modelov prikazovanja barv v računalniku,
  • na različne načine obdelati računalniško grafiko in uporabljene postopke ovrednotiti,
  • ločiti sestavne elemente slike v elektronski obliki (bitni ali vektorski zapis, format jpg, gif, tiff, …), velikost slike.

Obdelava slik

Program z glajenjem robov nazobčanih delov mejnih ploskev, doda pike prehodnih barv tako, da se nazobčanost zmanjša.

Primerjava med vektorskimi in bitnimi slikami

Slike, ki jih urejamo z računalniškimi programi, lahko razdelimo na dve skupini. Eno skupino sestavljajo bitne ali rastrske slike, drugo skupino pa vektorske slike
Bitne so tiste, ki jih dobimo na primer iz digitalnega fotoaparata ali skenerja. Vektorske slike pa so tiste, ki jih narišemo s programi kot so: Illustrator, Corel Draw, Inkscape …
Tako bitne kot vektorske slike je mogoče preoblikovati iz enega tipa v drug tip datoteke. Programi za urejanje vektorskih ali bitnih slik nam omogočajo, da v program za urejanje vektorskih slik uvozimo bitno sliko in obratno.

f
Bitna slika                                           Vektorska slika

f
Bitna slika z glajenimi mejnimi ploskvami                            Mejne ploskve vektorske slike so ostre

Bitne slike

Slike, ki jih vidimo na spletnih straneh, so praviloma bitne slike. Že ime bitnih slik pove, da so sestavljene iz koščkov – bitov. Pravimo, da so bitne slike sestavljene iz pik (pixlov). Vsaki piki je dodeljeno določeno mesto v sliki in barvna vrednost.

f

Bitna slika je sestavljena iz pik.


Desna slika prikazuje 250 % povečavo enega od vrhov gora leve slike. Na levi sliki ne opazimo posameznih pik, ki sestavljajo sliko. Na desni sliki pa vidimo, da je slika sestavljena iz več vrstic in stolpcev, kjer ima vsak kvadratek svojo barvo. En tak kvadratek imenujemo pika (pixel – okrajšava za picture element).
Človeško oko ni sposobno zaznati posameznih delcev, ampak sliko zaznamo kot celoto s prelivi barv in senc.

Vrste bitnih slik

Bitne slike lahko vsebujejo ogromno število različnih barv. Glede na njihovo število barv lahko slike razdelimo v več kategorij:

  1. Črno-bele slike so slike, ki vsebujejo le dve barvi, običajno črno in belo.


f

  1. Sivinske slike (Grayscale) so sestavljene iz sivin ter črne in bele barve.

f

  1. Barvne slike kjer je barva pike določena z barvnim prostorom: RGB, CMYK ali Lab.

f

Lastnosti bitnih slike

Kvaliteta prikaza bitnih slik je odvisna od ločljivosti. Ločljivost (resolucija) se nanaša na število pik (pixlov), ki sestavljajo sliko in se običajno označuje kot dpi (dots per inch – pik na inč) ali ppi (pixlov na inč). Slika, ki jo prikazuje zaslon monitorja, je resolucije 72 ali 96 ppi. Vendar pa za tiskanje bitnih slik tiskalnik potrebuje veliko več podatkov o sliki, kot jih potrebuje monitor.  Običajni tiskalnik za tisk potrebuje vsaj 150-300 ppi. Tu pa se tudi skriva odgovor, zakaj nam pri skeniranju slik zaslon pokaže bistveno večjo sliko kot v resnici. Na zaslonu bi videli tako veliko skenirano sliko kot je v realnosti samo, če bi bila resolucija zaslona enaka resoluciji skenerja.

Glede na to, da so bitne slike odvisne od ločljivosti, je sliko s programom težko povečati ali pomanjšati, ne da bi pri tem žrtvovali nekaj kvalitete (ločljivosti) slike. Ko s programom sliko zmanjšujemo (ukaza resample ali resize), se nekaj pik slike izbriše. Če s programom povečamo velikost bitne slike (ukaza resample ali resize), mora program ustvariti nove pike. Program pri dodajanju določi barvo novih pik glede na barvne vrednosti okoliških pik. Temu procesu rečemo interpolacija.
Pravimo, da program pri povečevanju slike uporablja metodo interpolacije za dodajanje novih pik.
Pri povečevanju slike postanejo motne. Če velikost slike še bolj povečamo, postanejo posamezne pike (pixli) še bolj opazni in slika postane kockasta. S programom za urejanje bitnih slik lahko ne preveč motne slike popravimo s pomočjo funkcije ostrenja slike in z različnimi filtri programa. Vendar pa povečana slika ne bo nikoli tako razločna kot izvorna slika. Motnost slike se pojavi še pri sukanju, upogibanju ali deformiranju.
Bitne slike na računalniku lahko zasedejo veliko prostora.  
Ena od glavnih slabosti bitne slike je, da pri povečanju postane zrnata oziroma kockasta. Prav tako pri pomanjševanju slika izgubi ostrino.

Programi za urejanje bitnih slik

Obstaja več programov. Med plačljivimi programi je najbolj popularen Adobe Photo Shop, med odprtokodnimi pa Xsara in Gimp.

Datotečni formati bitnih slik

Bitne slike lahko shranimo v različnih datotekah in formatih. Najpogostejše pripone datotek so:
BMP: nestisnjen datotečni format, ki se ne uporablja v pripravi za tisk.
EPS: prilagodljiv datotečni format, ki lahko vsebuje bitno in vektorsko sliko.
GIF: uporablja se za prikaz slik na spletu in za shranjevanje indeksiranih slik. Pozna prosojnost ozadja, slabost pa je v prikazu samo 256 barv.
JPEG: format, ki se najpogosteje uporablja za prikaz slik na spletu. Slabost je, da ne pozna prosojnosti in vsakič, ko shranimo datoteko v jpg format, se del informacije izgubi. Ima zelo dobro razmerje med kvaliteto slike in kompresijo.
PNG : prav tako spletni datotečni format. Združuje prednosti formata GIF (prosojnost in brez izgubno shranjevanje) in JPEG (zmožnost prikaza milijon barv). Slabost so večje datoteke ter da ga določeni spletni pregledovalniki ne podpirajo.   
PDF: večnamenski datotečni format, primeren za pripravo na tisk.
PICT: vsebuje lahko tako bitne slike kot tudi vektorske podatke. Večinoma se uporablja na Macintoshovih računalnikih in ni najbolj primeren za pripravo na tisk.
TIFF: najbolj uporabljen datotečni format za pripravo bitnih slik na tisk.

Vektorske slike

Vektorske slike so sestavljene iz črt in krivulj, ki jih določajo matematični predmeti (vektorji). S kombinacijo črt in krivulj lahko narišemo različne predmete. Predmete lahko zapolnimo z barvo, barvnim prelivom ali celo z vzorcem. Na levi strani vidimo samo podobo, na desni strani pa že dejanske linije, ki sestavljajo risbo.

f
Vektorske slike imajo obrobo in polnilo.

Vsaka črta ali krivulja je lahko sestavljena iz več vozlišč z ravnimi odseki ali iz manj vozlišč z neravnimi odseki.  


f

Vektorsko sliko sestavljajo vozlišča.

Ta risba nam predstavi oba omenjena principa, po katerih delujejo vsi programi za risanje vektorskih risb. Na levi strani vidimo krog, sestavljen iz točk, ki so med seboj povezane z ravnimi linijami. Na desni strani vidimo isti krog, ki je narisan z uporabo 4 točk, ki so med seboj povezane s krivuljami.
Vektorske risbe sestavlja množica geometrijskih oblik, kot so pravokotniki, krogi, krivulje in druge skupine predmetov. Programi za risanje in urejanje vektorskih slik v datoteko shranjujejo navodila, kako naj bo slika narisana in ne, kako naj slika zgleda.  To je ključna razlika med bitnimi in vektorskimi slikami. Ker je vektorska slika matematično določena, jo lahko poljubno povečamo ali pomanjšamo, ne da bi pri tem izgubili kvaliteto slike. V programih, kot je AutoCad, vedno rišemo v realnem merilu ne glede na to, ali rišemo stolpnico ali vijak z matico.
Slabost vektorske slike je v tem, da mora le ta v primerjavi z bitno sliko ostati preprosta. Vektorsko risbo je nemogoče oblikovati tako, da bi do potankosti izgledala kot bitna slika. Ohranja nenaraven videz.

f

Rastrska in vektorska slika.

Značilnosti vektorskih slik

Vektorske risbe so praviloma manjše datoteke, saj vsebujejo le podatke o prostoročnih krivuljah, ki sestavljajo risbo.
Vektorske slike pri povečevanju ali pomanjševanju praviloma ne izgubljajo kvalitete. To je še posebej pomembno pri izdelavi logotipov, zemljevidov, načrtov … Zavedati pa se moramo, da imajo vektorske risbe še vedno nekaj omejitev.

  • Pri velikih pomanjšavah tanjše linije izginejo.
  • Manjše nepravilnosti pri velikih povečavah postanejo vidne in moteče. Pri risanju moramo uporabljati funkcijo pritrjevanja predmetov na druge predmete. 

Programi za delo z vektorskimi slikami

Za risanje vektorskih slik nam je na voljo več programov. Za pripravo na tisk se najbolj uporabljajo Adobe Illustrator, Corel Draw, Macromedia Freehand ... Vektorsko risanje slik uporabljajo tudi programi (AutoCAD, Caddy, Eagle), ki so namenjeni risanju tehniških načrtov.

Datotečni formati vektorskih slik

Najpogosteje uporabljeni formati vektorskih slik za namizno založništvo so:

  • EPS: prilagodljiv datotečni format, ki lahko vsebuje bitno in vektorsko sliko.
  • PDF: večnamenski datotečni format, primeren za pripravo na tisk.
  • SVG: uporablja se za prikaz vektorskih slik na spletu. Žal ga še ne podpirajo vsi spletni brskalniki.
  • PICT: datotečni format, ki lahko vsebuje bitno in vektorsko sliko; večinoma se uporablja na Macintosh-evih računalnikih.

Pretvorba bitne slike v vektorsko in obratno

Bitne slike lahko pretvorimo v vektorske in obratno. Primeri uporabe pretvorb:

  • Pretvorba vektorske slike v bitno je enostavna. Izvrši se že s pritiskom na tipko PrintScrn in z lepljenjem slike na delovno površino programa za urejanje bitnih slik.
  • Za pretvorbo bitne slike v vektorsko potrebujemo program. Pri pretvorbi se slika popači oziroma dobi nenaraven videz. Za dosego želenega rezultata pretvorbe moramo preizkusiti različne nastavitve programa.
  • Vektorske slike moramo pretvoriti v bitne, če jih hočemo objaviti na spletnih straneh (razen SVG format).

Barvni modeli

Z barvnimi modeli opisujemo načine prikazovanja barv.
Poznamo seštevalne in odštevalne barvne modele. Seštevalni barvni model za ustvarjanje barv uporablja svetlobo. Z dodajanjem barv dobimo belo barvo. Tipičen predstavnik je RGB.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 255; pravokotnik je obarvan belo.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 128; pravokotnik je obarvan sivo.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 0; pravokotnik je obarvan črno.

 

Odštevalni barvni model za ustvarjanje barv uporablja tiskarske barve. Z dodajanjem barv dobimo črno.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 0; pravokotnik je obarvan belo.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 50; pravokotnik je obarvan vijolično modro.

f

Vsi barvni kanali imajo vrednost 100; pravokotnik je obarvan črno.

S seštevanjem zeleno modre, modro rdeče in rumene barve težko sestavimo črno barvo. Zato je dodana črna barva K. Tipičen predstavnik je CMYK.

Za prikaz slike na zaslonu monitorja je primer barvnega modela RGB (Red-Green-Blue / rdeča, zelena, modra). Barvni model CMYK (Cyan-Magenta-Yellow-Black / zelenomodra, modrordeča, rumenočrna) pa uporabljajo tiskalniki za tiskanje.

RGB barvni model

Je seštevalni barvni model, pri katerem vsako barvo predstavimo kot vsoto rdeče (R), zelene (G) in modre barve (B). Je barvni sistem, na katerem temelji delovanje monitorjev. Če vsako barvo predstavimo z 8 biti, imamo na voljo okoli 16,7 milijona barvnih in sivih odtenkov.
Delovanje barvnega sistema bi lahko ponazorili s tremi različnimi barvnimi reflektorji (rdeč, moder in zelen), ki so usmerjeni v isto točko na beli steni. Ker vsak reflektor doda več svetlobe, bo skupna barva dveh ali treh barvnih svetlobnih snopov svetlejša kot le ena.
Vsaka primarna  barva (rdeča, zelena, modra) v RGB sistemu lahko zavzame vrednost v razponu od 0 do 255. Vrednost 0 vseh treh barv pomeni črno (nič svetlobe), vrednost 255 pri vseh treh barvah pa belo (svetloba).
V RGB barvnem modelu pomeni nič svetlobe črno barvo in močna svetloba vseh treh primarnih barv belo barvo.


f

RGB barvni model.

CMYK barvni model

CMYK je kratica za zelenomodra (Cyan), modrordeča (Magenta), rumena (Yellow) ter črna (Key). Za črno barvo so uporabili črko K (Key color) kot ključno barvo za dosego črnih kontrastov. Po drugi strani pa s črko B že označujemo modro barvo.
Te barve včasih imenujemo tudi obdelovalne barve, ker jih uporabljamo v procesu štiri-barvnega tiskanja. Če imamo doma barvni tiskalnik, potem vemo, da so barvne kartuše v teh štirih osnovnih barvah. Vse barve so sestavljene z mešanjem teh barv. Teoretično bi za tisk zadostovale že zeleno modra (cyan), modro rdeča (magenta) in rumena, vendar pa slika ne bi bila kontrastna. Zato pri tisku potrebujemo še črno barvo.
To je odštevalni barvni model, saj pri tiskanju oziroma mešanju tiskarskih barv dobimo vedno temnejšo barvo.



f

RGB in CMYK barvni model.

Poglejmo si preseke barvnih krogov. Pri RGB barvnem modelu je rezultat osnovnih seštevajočih barvnih presekov bela barva. Pri CMYK modelu pa je rezultat odvzemajočih barvnih presekov črna barva.
Opazimo, da so barve v RGB modelu veliko svetlejše kot pri CMYK modelu. To pa zato, ker RGB model uporablja prepuščanje svetlobe, medtem ko CMYK model uporablja odboj svetlobe.
RGB model prikaže dosti večji delež barv vidnega spektra kot CMYK. Posledično ima RGB model tudi večjo lestvico barv. Ob pretvorbi slike iz RGB v CMYK izgubimo kar nekaj podatkov RGB modela.
V primeru, da ostanemo izven območja barvne lestvice CMYK-ovih slik in prepustimo računalniku, da sam izbere barvno lestvico v času tiskanja, se lahko zgodi, da nam stiskana slika barvno ne bo več všeč.

HSV barvni model

Ko želimo spremeniti barvo slike, se vprašamo kakšne barve naj bo ali kako svetla naj slika bo. Ne zanima nas, za koliko moramo zmanjšati ali povečati vrednost rdeče in zelene barve, da bomo dobili bolj rumeno sliko. Takšen način spreminjanja barv nam omogoča barvni model HSV.    
Za razliko od ostalih barvnih modelov je HSV uporabniško naravnan.
Kratica je sestavljena iz barvnega odtenka (Hue), barvne nasičenosti (Saturation) in vrednosti (Value). Odtenke barv na sliki popravljamo prav s pomočjo tega barvnega modela.
Z Odtenkom (Hue) spreminjamo barvni ton slike, z Nasičenjem določimo jakost (Saturation) barve in s Svetlostjo (Value) osvetljenost slike. Že majhne spremembe vrednosti Odtenek (Hue) poskrbijo za barvno uravnoteženost slike in obratno.

f

Izvorna slika.

f

Spremenjen barvni odtenek.

f

Povečana svetlost.

f

Povečana nasičenost barv.

S spreminjanjem drsnika Odtenek (Hue) se pike slike obarvajo glede na to, za koliko smo zavrteli barvni krog. Če želimo spremeniti samo barvo določenega dela spektra, potem označimo eno od barv spektra. 
Odtenek (Hue) zavzame vrednosti od 0 do 360. Vrednost predstavlja stopinje kroga.
Nasičenost (Saturation) lahko zavzame vrednosti od 0 do 100. Slika z intenzivno barvo ima visoko nasičenost. Bleda in izprana barva ima nižjo nasičenost, ki lahko sega vse do bele na dnu lestvice (nasičenost = 0).
Z Vrednostjo (Value) spreminjamo svetlost slike od 0 do 100. Večja, ko je vrednost, bolj svetla je slika.

f

Spreminjanje barv v HSV barvnem modelu.

Barvna globina

Barvna globina določa število barv, ki jih lahko zavzamejo slikovne pike, ki sestavljajo sliko. Barvno globino označujemo s številom bitov na piko (bpp-bit per pixel) ali s številom bitov na kanal (bpc- bit per channel). Pri slednjem podajanju moramo število bitov množiti s 3 (tri osnovne barve RGB), da dobimo število bitov na piko. 

Starejšim računalnikom, ki so lahko predvajali le 256 barv (8 bitov), so sledili računalniki, ki so lahko predvajali 65.536 barv (16 bitov). Danes večina računalnikov zmore predvajati 16.777.216 različnih barv (24 bitov-8 bitov na barvni kanal). 24 bitnemu načinu pravimo tudi prikaz naravnih barv (true colours).

Današnji računalniki uporabljajo 32 bitov za barvni prikaz, pri čemer je število barv enako kot pri kot 24 bitnem načinu. Dodatnih osem bitov se uporablja za prikaz prosojnosti.

Pri optimizaciji slik za spletno objavo lahko slikam zmanjšamo barvno globino. S tem preprečimo stresanje barv v spletnem brskalniku, ki uporablja 8-bitni način prikazovanja barv (256 barv). Posledice zmanjševanja števila bitov, ki se kažejo kot barvne lise, ublažimo s stresanjem (dithering). 
Stresanje je tehnika posnemanja barv, ki zaradi optimizacije ali pretvorbe niso vsebovane v barvni paleti (s stresanjem modre in rumene dobimo zeleno). Od stopnje stresanja je odvisna velikost datoteke in kvaliteta slike. 
Spodnje slike prikazujejo primerjavo med 24 bitnim in 8 bitnim prikazom barv.

f  f

f

Indeksiran nabor barv

8-bitni barvni način  ne zagotavlja kvalitetnega prikaza barv. Zato program pri pretvorbi kreira barvno paleto, kjer so barve za prikaz čimbolj podobne originalni barvi.
Vsaka slika uporablja svoj indeksiran nabor barv.

f

HTML zapis barv

V HTML zapisu vsako barvo zapišemo kot šestmestno številko šestnajstiškega številskega sistema. Pravzaprav ne gre za šestmestno šestnajstiško število, temveč za niz treh dvomestnih šestnajstiških števil. Prvi par števil opisuje vrednost rdeče barve, drugi par vrednost zelene in tretji vrednost modre. Vsaka primarna barva lahko zavzame najmanjšo (najtemnejšo) vrednost 0 (šestnajstiško 0) in največjo (najsvetlejšo) vrednost 255 (šestnajstiško ff).
Na sliki imamo HTML zapis 00ff00. Iz zapisa lahko razberemo, da ima rdeča barva vrednost 0, zelena barva vrednost ff (vrednost 255) in modra barva vrednost 0. Takšen zapis ustreza zeleni barvi.

f

 

Navodila
Uvod
GIMP - 01 - Namestitev programa
GIMP - 02 - Osnovni popravki fotografij 1
GIMP - 03 - Osnovni popravki fotografij 2
GIMP - 04 - Retuširanje fotografij
GIMP - 05 - Delo z izbirami
GIMP - 06 - Plasti
GIMP - 07 - Maske, Kanali, Poti
GIMP - 08 - Filtri

Izhod

 

na vrh